Jesen je čas, ko se začnejo pogosteje pojavljati prehladna in virozna obolenja, pri katerih je pomembno, da izmerimo temperaturo, ki je najbolj pogost znak, da se v telesu dogajajo spremembe. Pri merjenju temperature moramo biti previdni in uporabljati samo (klinično) preizkušene in zanesljive (točne) termometre. Z razvojem novih tehnologij so nekdanje klasične (živosrebrne) termometre nadomestili napredni elektronski in infrardeči termometri. Elektronske termometre uporabimo, ko je časa dovolj, saj dajo točno meritev po 60 sekundah, ko npr. pazduha dovolj ogreje merilno konico (referenčno temperaturo pokažejo že prej, po 10-30 sekundah). Infrardeče termometre pa uporabimo, ko želimo na hitro preveriti morebitno vročinsko stanje naših bližnjih.
Vedno preberite navodila in priporočila proizvajalca, le tako bo termometer pokazal realno temperaturo. Ušesni termometer meri temperaturo bobniča, zato je potrebno nekoliko prakse, da infrardeči žarki zadenejo timpansko membrano. Nujno je tudi očistiti uho, saj lahko ušesno maslo vpliva na izmerjeno temperaturo. Temperaturo bobniča izmerimo tako, da merjeni osebi nalahno nagnemo glavo in uho povlečemo rahlo navzdol, nato pa sondo termometra damo v uho in jo usmerimo proti drugemu ušesu in pritisnemo gumb. Po kratkem pisku odstranimo sondo in odčitamo temperaturo. Pozorni moramo biti, da redno menjujemo nastavke sonde. Pri oralni in/ali aksilarni meritvi (pod pazduho) moramo biti pozorni predvsem na to, da sonda ni v stiku z okoljem (tesno stisnjena pazduha oz. povsem zaprta usta). Pri brezkontaktnem (čelnem) termometru pazimo na pravilno oddaljenost termometra od čela (2-3 cm) in da se držalo ni ogrelo oz. ohladilo. Velja pa tudi, da je dobro meritve opraviti večkrat (tri zaporedoma) in vzeti najvišjo oz. povprečje.